7 razlogov zakaj je predlog novele Zakona o gostinstvu farsa

Predstavniki vlade v svojih utemeljitvah nujnosti sprejetja novele Zakona o gostinstvu vseskozi ponavljajo, da je oddajanje zasebnih nastanitev zaradi pomanjkanja regulacije nujno potrebno regulirati, pri tem pa očitno načrtno ignorirajo dejstvo, da imamo v Sloveniji eno najbolj rigoroznih regulacij tega področja v Evropi, kjer je za opravljanje dejavnosti potrebno izpolnjevati številne kompleksne pogoje, imeti registrirano dejavnost in zanjo plačevati prispevke, biti vpisan v centralni nacionalni Register nastanitvenih obratov. Ta je bil pri nas uveden že leta 2018, medtem ko se v številnih drugih primerljivih državah uvaja šele sedaj zaradi implementacije Uredbe EU 2024/1028 o izmenjavi in souporabi podatkov ponudnikov kratkoročnih najemov med rezervacijskimi platformami (kot sta Booking in Airbnb) in nacionalnimi registri, kar predstavlja temelj skupne evropske regulacije te dejavnosti.

Pravtako niso resnične trditve o razširjenem poslovanju sobodajalcev na črno, saj so to dolžni storiti prijavljati goste najkasneje v dvanajstih urah in o dnevnem in mesečnem prometu oddajati podrobna poročila, nad finančnim obsegom prometa pa bdi tudi FURS, ki ima na podlagi evropske direktive DAC7 popoln vpogled v poslovanje posameznega pravnega subjekta z rezervacijskimi platformami.

Minister Han je v svoji utemeljitvi predloga novele Zakona o gostinstvu navajal, da je časovno omejevanje dejavnosti kratkoročnih najemov tip regulacije dejavnosti, ki je v uporabi tudi v številnih mestih in regijah, pri tem je pa očitno spregledal vsaj dvoje: 1.) Da nikjer po Evropi niso v veljavi splošne časovne dejavnosti omejitve za celo državo, kakršne je takrat predlagal, saj je to v nasprotju z načelom sorazmernosti in svobodno gospodarsko pobudo, zato so drugo takšne omejitve lahko zgolj lokalne. 2.) Nosilci dejavnosti ponujanja zasebnih nastanitev so v Sloveniji za razliko od marsikje drugod za opravljaje dejavnosti in tudi njeno oglaševanje v namen zbiranja rezervacij primorani plačevati prispevke celo leto. Zato je takšno dušenje dejavnosti pri nas nerazumno in nelogično.

Dodatno se tu odpira tudi vprašanje namena takšnega omejevanja dejavnosti. Izkušnje po svetu, od Amsterdama pa do New Yorka, namreč kažejo, da to ni stanovanjski ukrep, ki bi imel vpliv na stanovanjski trg, temveč pretežno protekcionistični ukrep za hotelirsko panogo.

Novela predloga Zakona o gostinstvu v zadnji različici prinaša amandmaje, ki časovne omejitve določajo za t.i. rizične občine, kriterije zanje pa z uredbo določi vlada. Ker so ti kriteriji in vir podatkov zanje ohlapno določeni, je po mnenju ustavnih pravnikov takšno

podzakonsko omejevanje temeljnih pravic državljanov neustavno, za nameček pa je povsem nefunkcionalna tudi časovna shema, po kateri bi lahko občine posegale v te splošne omejitve.

Predviden rok 31. oktober za sprejem občinskih odlokov namreč pomeni, da bi nosilec dejavnosti šele dva meseca pred koncem leta izvedel, pod kakšnimi pogoji bo lahko posloval v prihodnjem letu, kar je popolnoma v nasprotju s predvidljivostjo, ki jo dejavnost potrebuje za vnaprejšnje zbiranje rezervacij.

Predlagatelj se pri utemeljevanju nujnosti sprejetja novele Zakona o gostinstvu vseskozi sklicuje na to, da je novela potrebna zaradi implementacije evropske uredbe (2024/1028) o souporabi in izmenjavi podatkov med rezervacijskimi platformami (kot Airbnb in Booking) in nacionalnimi registri (RNO). Neglede na to lahko zdaj ugotovimo, da predlog novele Zakona o gostinstvu evropske uredbe sploh ne dosledno implementira, saj še vedno predvideva identifikacijo pri oglaševanju na ravni obratov in ne enot kot to zahteva uredba. Dodatno vprašanje se odpira tudi glede ustrezne posodobitve in interoperabilnosti registra (RNO), saj za to, kot je bilo slišati tudi na Državnem svetu, še ni bilo poskrbljeno.

Vlada se pri utemeljevanju nujnosti omejevanja dejavnosti ponudnikov zasebnih nastanitev sklicuje na študijo Centra poslovne odličnost Ekonomske fakultete v Ljubljani (CPOEF), ki naj bi razkrila petkratno rast dejavnosti med leti 2015 in 2023, a navedena študija iz več razlogov more biti relevanten vir ne o kapacitetah kratkoročnega najema ne o številu stanovanj, ki bi se v ta namen uporabljala: 1.) dejansko ni merila kapacitet, ampak število oglasov na dveh rezervacijskih plaftormah (Airbnb in Vrbo), ki sta v merjenem obdobju (2015-2023) skokovito pridobivale tržni delež (tudi globalno iz 72,4 na 448 mio oglasov) med že obstoječimi registriranimi ponudniki, torej je merila kvečjemu penetracijo dveh novih tržnih kanalov na že obstoječi trg in ne porast novih kapacitet; 2.) merjenje je potekalo na dveh platformah, torej so se podatki podvajali; 3.) dodatno pa so sami oglasi glede števila enot zavajajoči tudi v tem, ker upravljalci več apartmajev, sob in drugih nastanitev oglašujejo tudi raznorazne kombinacije le-teh za večje skupine gostov; 4.) tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je predlagatelja opozorila, da številnih nastanitvenih enot (kot so npr. sobe, studii) ni mogoče enačiti s stanovanji, saj niso takšne funkcionalne celote.

Pri tem pa tudi uradni viri kot je SURS kažejo povsem drugačno sliko. Od leta 2019, ko je bil uveden nacionalni register nastanitvenih obratov (RNO), do leta 2023 je bilo

povečanje števila nedeljivih enot v podkategoriji »zasebne sobe, apartmaji, hiše« 13% (iz14.560 na 16.471), torej je, vsaj po našem mnenju, povsem neupravičeno pričakovati, da bi bila v pravi polovici opazovanega obdobja kar 487% kot to trdi predlagatelj na podlagi navedeno študije.

Za nameček je bila rast večja prav v turistično manj razvitih občinah, medtem ko je npr. v najbolj izpostavljani Ljubljani bil v tem obdobju in v tej isti kategoriji zabeležen celo 15% upad teh zasebnih nastanitev (iz 2061 na 1757). Je pa v Ljubljani v tem obdobju kar za 26% zrasel segment hotelskih kapacitet. Iz tega torej jasno izhaja, da trditve predlagatelja o grožnji zasebnih nastanitev za slovenski turizem in družbo nasploh nimajo realnih osnov.

Sobodajalci se zavedamo, da ne delujemo v vakuumu in da je vpliv naše dejavnosti večplasten, vendar ne moremo sprejeti vloge »grešnih kozlov« zaradi nesposobnosti vladajoče politike, da bi se spoprijela z izzivi kot sta problematika 165.000 praznih stanovanj v državi in študentskega bivanja, kjer zaradi pogoste dvojne funkcije v stanovanjsko najbolj kritičnih univerzitetnih območjih sobodajalci, ki večino leta zagotavljajo bivanje študentom, predstavljajo kvečjemu rešitev in ne vir stanovanjske problematike.

Osrednja težava turističnih občin so stanovanja, ki se kupujejo za investicije in vikende oz. kombinacijo obojega. Večina komercialnih novogradenj namreč konča tako. Delež registracij obratov za kratkotrajni najem je tu zanemarljiv. Ker iz tega izvira tudi glavni pritisk na cene nepremičnin, bi zdaj bo na račun vikendašev novela Zakona o gostinstvu onemogočala domačinom, da bi se preživljali s turizmom.

Predlagatelj novele Zakona o gostinstvu v svoji utemeljitvi povsem neutemeljeno in neupravičeno predvideva, da zakon ne bo negativnih finančnih učinkov, ker se bodo nosilci dejavnosti prilagodili na omejitve in se bodo gostje prelili v druge vrste nastanitev.

O prilagajanju na omejitve tukaj ne bi izgubljali besed, ker verjamemo, da forsiranje sive ekonomije spričo nerazumnih omejitev ne bi smelo biti nikomur v interesu. Kar se tiče prelivanje same ponudbe je pa treba vedeti, da sta si ponudba zasebnih nastanitev in hotelov komplementarni in da bo omejevanje kratkoročnih najemov kvečjemu povzročilo prelivanje nočitev v sosednje države, kjer ni takšnih omejitev, ne pa v slovenske hotele.

To uničuje vitalno gospodarsko panogo s številnimi multiplikativnimi učinki, ki polni družinske, občinske in državne proračune, zato takšni posledic, še posebej v negotovih gospodarskih razmerah, ne bi smeli jemati zlahka in brez ustreznih analiz.

Ob vsem tem se upravičeno odpira vprašanje, v čem si torej TGZS prizadeva za izenačevanje pogojev poslovanja med različnimi ponudniki turističnih nastanitev. Je to izenačitev časovne omejitve dejavnosti, ki jo TGZS podpira za kratkoročni najem, tudi za vse ostale nastanitvene dejavnosti?