Ko sanje trčijo ob zid birokracije: negotova prihodnost mojega domačega turizma

Skupaj z možem sva v obnovo vložila vse – ne le finančno, temveč tudi vso najino energijo, čas, ljubezen do tega prostora. Želela sva ustvariti nekaj posebnega, nekaj, kar bi gostom dalo občutek domačnosti in možnosti, da si v tem prostoru resnično napolnijo baterije. S trudom, ki sva ga vlagala, nisva zgolj ustvarila posla zase, temveč sva vključila tudi lokalno skupnost – sodelovala sva z vinarji, oljkarji, obrtniki, priporočala gostom domače restavracije, znamenitosti, aktivnosti. Nisva želela biti le ponudnika prenočišča, temveč del večje zgodbe, ki bi koristila celotnemu okolju.

A zdaj, ko sem komaj dobro začela, mi grozi, da bo vse to zaman. Nova zakonodaja o gostinstvu bi mi lahko čez noč onemogočila delo, ki ga ljubim in v katerega sem vložila vse svoje moči. To delo mi ni le vir zaslužka – je moja strast, moj ponos, moja prihodnost. Svoj posel sem postavila na trdne temelje, redno plačujem prispevke, davke, turistično takso, nikogar ne obremenjujem. Sem samozaposlena, skrbim zase in za druge, a zdaj se sprašujem, ali bom sploh lahko nadaljevala.

Kaj mi ostane? Naj pustim vse, kar sem zgradila, in iščem novo pot? Se bom sploh lahko znova pobrala po tolikšnem trudu in odrekanju? Bo vse, kar sem vložila v to hišo in v to idejo, zaman? Negotovost je velika, a največja bolečina je občutek, da sistem ne ceni truda posameznika, ki dela odgovorno, zakonito in s srcem.