Omejevanje sobodajalstva: Lizbona se je odločila za streznitev

Najbolj zgovoren primer prihaja iz Lizbone. Mesto, ki je leta 2019 podleglo pritisku in uvedlo drastične omejitve ter zamrznilo izdajanje novih dovoljenj, je te ukrepe zdaj preklicalo. Vodstvo mesta je moralo priznati, da ideološki boj proti platformam za kratkoročni najem ni prinesel obljubljenih cenejših stanovanj.

Novi mestni okvir zdaj jasno priznava, da popolne prepovedi in moratoriji ne delujejo, temveč trg le potisnejo v sivo cono ali pa povzročijo stagnacijo turističnega razvoja. Po novem modelu bodo lokalne oblasti dovolile, da kratkoročni najemi obsegajo do 10 % celotnega stanovanjskega fonda v določenih območjih.

Ta razčlenitev na 10 % stanovanjskega fonda ni naključna – gre za iskanje dejanskega ravnovesja, ki upošteva lokalno specifiko in potrebe prebivalstva. Lizbona je ugotovila, da ključ do rešitve ni v iskanju grešnega kozla v malih ponudnikih, ki s to dejavnostjo pogosto zgolj krpajo družinski proračun in si zagotavljajo socialno varnost v času rastočih življenjskih stroškov. Namesto slepih prepovedi so se odločili za upravljanje, ki omogoča sobivanje turizma in lokalnega prebivalstva, ne da bi pri tem uničili podjetniško pobudo tistih, ki oddajajo le eno ali dve enoti.

Da so omejitve kratkoročnega oddajanja le priročen “pesek v oči” volivcem, dokazujejo podatki iz številnih evropskih mest, pa tudi naša domača izkušnja.

Ljubljana – slovenski dokaz o zgrešeni logiki: Podatki SURS kažejo, da se je število zasebnih nastanitvenih obratov v Ljubljani med leti 2019 in 2023 zmanjšalo za približno 15 %. Če bi teorija o sobodajalcih kot krivcih za draga stanovanja držala, bi morali v tem obdobju zabeležiti padec cen ali vsaj umiritev rasti. Resnica je ravno nasprotna:

• Po podatkih GURS so se cene rabljenih stanovanj v Ljubljani v istem obdobju (2019–2023) dvignile z okoli 2.800 €/m² na preko 4.400 €/m², kar predstavlja skoraj 60-odstotno rast.
• Najemnine so sledile podobnemu trendu in se po podatkih različnih nepremičninskih portalov dvignile za 40 do 50 %

Slovenska politika s trenutnim Zakonom o gostinstvu ponavlja napake, ki jih tujina že popravlja. Gre za očitno politična zaletavost, kjer odločevalce vodijo ideološke predpostavke in postranske agende določenih lobijev, ki v sobodajalcih vidijo konkurenco, ki jo je treba izbrisati.

Takšni ukrepi ne prinašajo rešitev stanovanjske problematike, ampak kvečjemu preusmerjajo pozornost stran od poglavitnih problemov – to je desetletne neaktivnosti države na stanovanjskem področju.

Lizbonski preobrat je jasen signal: čas je za konec vojne proti sobodajalcem. Namesto zakonov, ki temeljijo na kaznovanju in birokratskih zankah, potrebujemo modele, ki temeljijo na podatkih in realnem stanju na trgu. Slovenski ponudniki zasebnih nastanitev ne smejo biti žrtvovani na oltarju politične nemoči in lobističnih interesov, ki pod pretvezo javnega dobra uničujejo tisoče malih družinskih dejavnosti.