AHA: Evropska stanovanjska uredba bi onemogočila 60-dnevne omejitve Hanovega gostinskega zakona

Po predlogu uredbe nova evropska pravila sicer ne veljajo za nazaj za tiste ukrepe, ki so bili v celoti uveljavljeni pred njenim sprejetjem. Na podlagi tega so se v nekaterih slovenskih medijih pojavile zmotne interpretacije, da evropski akt ne bo vplival na slovenski Zakon o gostinstvu (ZGos-1).

Jedro Hanovega zakona namreč sloni prav na vladni določitvi seznama občin, v katerih se kratkoročno oddajanje drastično omeji na največ 60 dni na leto. Čeprav je zakon formalno začel veljati s 1. januarjem 2026, ta ne vzpostavlja statične ureditve, temveč dinamičen mehanizem: vlada mora vsaki dve leti najprej na novo sprejeti uredbo s kriteriji za določanje omejitev, na podlagi katerih nato s sklepom določi seznam prizadetih občin, posamezne občine pa lahko te omejitve omilijo ali prilagodijo z lastnimi občinskimi odloki.

Naslednji dvoletni krog določanja bo tako nastopil že leta 2028. Ker predlog evropske uredbe v 14. členu izrecno in nedvoumno določa, da se lahko vsaka sprememba ali podaljšanje obstoječih ukrepov (»amend or renew«) izvede izključno v skladu z novimi evropskimi pravili, to pomeni, da bodo vsi bodoči akti novega cikla v celoti podvrženi novim skupnim evropskim pravilom, s čimer bi lahko že naslednji vladni sklep o določitvi seznama občin z 60-dnevno omejitvijo postal pravno neposredno odvisen od izpolnjevanja strogih meril evropske uredbe.

Da bi vlada ali občine ob naslednjem dvoletnem ciklu sploh smele uveljaviti omejitve, bi tako morale po predlogu evropske uredbe dokazati pogoje, ki jih ZGos-1 sploh ne predvideva:

• Izvzetje primarnega bivališča: Uredba organom strogo prepoveduje omejevanje oddajanja v sklopu lastnega doma (primary residence). ZGos-1 takšne zaščite nima in s 60 dnevi neselektivno zajema vse ponudnike.
• Formula stanovanjskega stresa: Omejitve so dopustne le v območjih, kjer razmerje med ceno stanovanj in dohodkom presega faktor 8, kar mora spremljati dokazana 10-letna rast in 3-letna projekcija nadaljnjega pritiska.
• 3-letna dokazana vzročnost: Oblasti morajo s trdnimi podatki empirično dokazati, da je ravno kratkotrajni najem v zadnjih treh letih neposredno poslabšal razpoložljivost stanovanj v konkretni soseski.
• Varstvo pridobljenih pravic: Zahtevana so večletna prehodna obdobja za obstoječe ponudnike, ki preprečujejo ukinjanje dejavnosti čez noč.

Zaplet bi nastal tudi pri izkazovanju nujnosti in sorazmernosti 60-dnevne omejitve. Predlagatelji bi morali dokazati, da časovna omejitev dejavnosti neposredno vpliva stanovanjski trg in da ni na voljo nobenega milejšega ukrepa, česar predlagatelji zakon navkljub opozorilom Zakonodajno-pravne službe DZ  niso nikoli izkazali. Omejitev je bila v zakon vnesena povsem brez tovrstnih utemeljitev, kot kaže predvsem na željo hotelskega sektorja, ki javno izpostavlja sodelovanje pri pripravi zakona in ta določila podpira.

Da je ukrep v praksi povsem nesorazmeren, dokazuje že odziv na terenu: skoraj vse (z znano izjemo) od 14 občin z vladnega seznama s tovrstnimi omejitvami ne soglaša, saj jim rušijo lokalne turistične strategije in se jih zato hočejo rešiti, čeprav so pri tem postavljene pred nemogoče pogoje, kjer nimajo uradnih podatkov za  zakonsko zahtevanje analize.

Ureditev je popolnoma nesprejemljiva tudi za ponudnike: Hanov zakon namreč že za samo možnost oglaševanja in zbiranja rezervacij zahteva celoletno registracijo dejavnosti ter plačevanje vseh prispevkov. Z vidika elementarne gospodarske logike je povsem nerazumno pričakovati, da bo nekdo nosil celoletna fiksna bremena in prispevke za dejavnost, ki jo sme opravljati le 30 ali 60 dni v letu.

Spričo vseh teh zahtev je očitno, da pristojni 60-dnevnih omejitev v praksi sploh ne bi mogli zakonito izvajati. Evropska uredba je namreč neposredno izvršljiv in nacionalnemu pravu nadrejen akt, kar pomeni, da bi vsak neskladen vladni sklep ali občinski odlok imel za posledico takojšnjo razveljavitev na sodišču.

Dodaten nepremostljiv pogoj predloga je zahteva, da mora država pred uvedbo kakršnih koli omejitev v celoti implementirati evropsko Uredbo o zbiranju in souporabi podatkov o kratkoročnem najemu (EU 2024/1028), ki velja že od 20. maja letos. Hanov zakon te uredbe sploh ne implementira in je z njo v več točkah celo v neposrednem neskladju — predvsem pri določitvi identifikacijskih številk, ki bi morale biti vezane na posamezno oglaševano enoto, ne pa na obrat kot celoto.

Za izpolnjevanje evropske regulacije bo tako očitno potrebna še korenita prenova Hanove gostinske zakonodaje.

»V Združenju sobodajalcev Slovenije smo imeli več posvetov z delovno skupino, ki je pripravljala predlog evropske uredbe, kjer smo prav Hanov gostinski zakon predstavili kot šolski primer slabe normativne prakse. Zato pozdravljamo dejstvo, da so pripravljavci upoštevali več naših ključnih predlogov,« poudarja Tadej Cotič, koordinator strateškega sveta ZS. »Žal pa je Evropska komisija na včerajšnji predstavitvi takoj zrušila verodostojnost lastnega predloga, saj je namesto orisa tehtnega pravnega okvira nastopila skozi optiko lova na čarovnice in inkvizicije proti sobodajalstvu. Gre za preverjen recept političnega populizma, ko se odločevalci znajdejo v stiski ob lastnih neizpolnjenih obljubah — scenarij, ki smo ga pri nas spremljali že pri prejšnji vladi. Tudi ta se je namesto s stanovanjsko politiko raje ukvarjala z gostinskim zakonom.«

Predlog uredbe je nastajal na liniji socialistične naveze podpredsednice Komisije Španke Terese Ribera, stanovanjskega komisarja Dana Jørgensena ter barcelonskega župana Jaumeja Collbonija, ki je koordiniral skupino sodelujočih županov, je že na prvi predstavitvi neusmiljeno raztrgal stanovanjski odbor Evropskega parlamenta. Pohvalili so ga zgolj v vrstah »domačih« socialistov.

Poročevalec Evropskega parlamenta Borja Giménez (EPP) je predlog označil za veliko razočaranje, saj povsem ignorira priporočila parlamenta. Poudaril je, da Komisija v samem predlogu priznava, da težava leži na ponudbeni strani, a za to ne ponuja rešitev. Predlog ne prinaša nobenih idej in pobud za gradnjo novih stanovanj, temveč zgolj omejitve za dušenje gospodarske dejavnosti državljanov. Njegov italijanski poslanski kolega Marco Falcone je Komisijo celo pozval k umiku predloga, saj bo ta na stanovanjskem področju povzročil le še večje težave. Italijanska evroposlanka Antonella Sberna (ECR) pa je opozorila, da se namesto z ambiciozno stanovanjsko politiko že mesece izgublja čas z ukvarjanjem z zgolj 1,2 odstotka stanovanjskega fonda, pri tem pa se uničuje povsem legitimno gospodarsko dejavnost. Podpredsednik odbora Ciarán Mullooly (Renew Europe) je predlagal, naj se Komisija osredotoči na jamstvene stanovanjske sheme za mlade. Tudi podpredsednica odbora, irska evroposlanka Regina Doherty (EPP), je izrazila odkrito nezadovoljstvo nad predlogom, saj nobeden od napovedanih ukrepov ne bo zgradil niti enega samega novega stanovanja kjerkoli v Evropski uniji. Hrvaški evroposlanec Gordan Bosanac iz vrst Zelenih pa je predlog označil za ukrojenega po meri velikih mest ter napovedal dolg seznam pripomb svoje poslanske skupine.