Državni svet izglasoval vložitev zahteve za ustavno presojo Zakona o gostinstvu

Združenja podpirajo argumentacijo Državnega sveta, ki izpostavlja več vsebinsko in ustavno spornih točk zakona:

● Nesorazmerne časovne omejitve: Zakon uvaja arbitrarne, s strani vlade določene časovne omejitve dejavnosti na 60 dni, kar pomeni radikalen poseg v lokalno samoupravo, ki turističnim občinam onemogoča strategijo desezonalizacije, torej podaljševanje turistične sezone.
Omejitve dejavnosti na 60, oziroma v določenih primerih celo 30 dni letno, ob hkratni zakonsko določeni celoletni zavezanosti registracije dejavnosti ter iz tega naslova plačevanja vseh prispevkov in dajatev celo leto, zaradi možnosti oglaševanja in zbiranja rezervacij, dejansko pomeni prepoved opravljanja dejavnosti.

● Nefunkcionalen sistem soglasij: Zakon sloni na nefunkcionalnem sistemu soglasij stanovanjskega zakona, ki ga dodatno zakomplicira z nejasnim novim definiranjem mejašev, pri tem pa veljavnost soglasij omejuje na tri leta in kazni dviga na 50.000 evrov in več. Zakon tudi, povsem nerazumno, pogodbo o medsebojnih razmerij etažnih solastnikov daje kot izključevalni pogoj soglasjem, ne pa tudi kot način urejanja dejavnosti v nepremičnini.

● Neusklajenost z evropsko regulacijo: Zakon kljub sklicevanju na Uredbo EU 2024/1028 ustrezno ne določa identifikacijskih številk na ravni posamezne enote, temveč le na ravni obrat ter prinaša z uredbo neskladne administrativne ovire pri pridobivanju identifikacijske številke. Poleg tega dejansko ne vzpostavlja temeljev za integracijo nacionalnega registra obratov z rezervacijskimi platformami (kot Airbnb in Booking.com), kar za slovenske ponudnike predstavlja veliko negotovost glede možnosti oglaševanja na rezervacijskih platformah po 20. maju letos, ko evropska uredba stopi v veljavo.

● Strogi prostorski normativi: Nova zahteva po 8 m2 uporabne površine na gosta neposredno ogroža obstoječe zmogljivosti večposteljnih sob, za kar ni bilo zagotovljeno ustrezno prehodno obdobje. Takšna ureditev pripelje tudi v situacije, kjer bi standardna dvoposteljna soba, ki je do zdaj povsem ustrezala predpisom, po novem morala imeti 16 m2. Tako večina obstoječih sob v zasebnih namestitvah čez noč postane “premajhnih” za dve osebi, kar ponudnike prisili v zmanjšanje kapacitet za 50 % ali v drage gradbene posege. Zakonodajalec s temi normativi ustvarja neenako obravnavo (kršitev 14. člena Ustave), saj hoteli ohranjajo prožnost, ki je sedaj zasebnikom odvzeta.

Zahteva za ustavno presojo temelji na kršitvah več temeljnih ustavnih pravic:

1. Pravica do zasebne lastnine (33. člen): Zakon posega v svobodo lastnika, da s svojo nepremičnino razpolaga gospodarsko učinkovito.

2. Svoboda gospodarske pobude (74. člen): Ukrepi intenzivno ožijo polje podjetniškega odločanja in nimajo realne vsebinske zveze z regulirano dejavnostjo.

3. Načelo lokalne samouprave (140. člen): Zakon omejuje avtonomijo občin pri urejanju turizma in gospodarskega razvoja na njihovem območju.

4. Načelo zaupanja v pravo (2. člen): Ponudnikom je bilo dano bistveno premalo časa za prilagoditev na drastične spremembe poslovnega modela

Vloga zasebnih nastanitev je za slovenski turizem in gospodarstvo nepogrešljiva:

● Dejavnost predstavlja 25 % vseh turističnih nočitev v Sloveniji.

● Neposreden promet v višini 260 milijonov evrov ustvari skoraj milijardo evrov multiplikativnih učinkov v lokalnih skupnostih.

● Zasebni sektor plačuje iz naslova nastanitvene dejavnosti plačuje do 6-krat več neposrednih davčnih obveznosti kot hotelski sektor.

Zaradi bližajoče se turistične sezone in akutnosti stanja, v katerem se nahajajo tisoči sobodajalcev, je Državni svet predlagal absolutno prednostno obravnavo in začasno zadržanje spornih določb. Brez zadržanja bi nastale nepopravljive škodljive posledice za slovensko gospodarstvo in ugled destinacije.