Evropska komisija udarila po birokraciji: tožba, ki bi lahko umaknila pritisk sobodajalce 

Srce problema leži v Direktivi 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu, znani kot Direktiva o storitvah. Ta ključni evropski zakonodajni akt si prizadeva za odpravo ovir pri prostem pretoku storitev znotraj EU. Njen cilj je poenostaviti postopke, zmanjšati administrativna bremena in spodbuditi konkurenčnost. To pomeni, da morajo biti nacionalne zahteve za opravljanje storitev nediskriminatorne, nujne in predvsem – sorazmerne. 

Evropska komisija meni, da so nekateri elementi nacionalnih sistemov za pridobivanje gradbenih dovoljenj preveč omejevalni, zapleteni ali nesorazmerni. To ustvarja nepotrebne ovire in je v nasprotju z načeli notranjega trga EU. Med spornimi praksami so pogosto dolgotrajni in zapleteni administrativni postopki, nepotrebno dvojno preverjanje in morda celo diskriminatorne prakse v korist domačih ponudnikov. 

Splošno sodišče EU bo zdaj najprej odločalo, ali bo primer sploh sprejelo v obravnavo. Če bo tožba sprejeta, se zaslišanje predvideva oktobra ali novembra letos, sodba pa naj bi bila znana šele leta 2026. Vzporedno bo tudi Sodišče EU (ECJ) obravnavalo določene vidike tega konflikta, kar bi lahko pomenilo izziv zakonitosti obstoječih pravil in predpisov na splošni ravni.

Ta tožba ima izjemno težo tudi za slovenske sobodajalce, ki se borijo z vedno večjimi administrativnimi ovirami. Predlagana novela Zakona o gostinstvu, ki zahteva pridobitev uporabnih dovoljenj za oddajanje v turistične namene in hkrati prikrito vsiljuje spremembo namembnosti objektov iz stanovanjskih v turistične, je odličen primer prakse, ki bi lahko bila v konfliktu z Direktivo o storitvah. 

Poglejmo si podrobneje, zakaj je to tako pomembno: 

• Sprememba namembnosti: Oddajanje v turistične namene je storitev, ki se opravlja z namenom zagotavljanja bivanja, pa čeprav za krajši čas. Zahteve po spremembi namembnosti objektov za dejavnosti, ki so legitimne in že vrsto let nemoteno potekajo, so pogosto nesorazmerno in prekomerno breme. Takšni postopki so namreč izjemno dragi, dolgotrajni in birokratsko zapleteni, ponekod pa tudi dejansko nemogoči, saj občinski akti v času zasnove pač preprosto niso predvidevali zahtev po spremembi namembnosti ponudnikov zasebnih nastanitev, zato to lahko v praksi za mnoge deluje kot kvazi prepoved ali celo neposredna prepoved opravljanja dejavnosti. Direktiva o storitvah pa zahteva, da morajo biti zahteve sorazmerne s tveganjem in legitimnimi cilji. 

• Nefunkcionalna shema uporabnih dovoljenj: Če predlagana shema za pridobivanje uporabnih dovoljenj ni jasna, je preveč rigidna ali ni skladna z aktualnimi razmerami nepremičninskega fonda, ustvarja nepotrebne ovire. Takšna neučinkovitost in pomanjkanje transparentnosti sta lahko v nasprotju z direktivo, ki spodbuja enostavne in jasne postopke. 

Če bo Evropska komisija v svoji tožbi uspešna, bo to ustvarilo pomemben precedens. Države članice bodo morale temeljito preučiti in poenostaviti svoje postopke. To bi lahko pomenilo: 

• Poenostavitev in pospešitev postopkov za sobodajalce. 

• Zmanjšanje administrativnih ovir, ki ovirajo razvoj turizma na lokalni ravni. 

• Morebitno prilagoditev zakonodaje, ki bo bolje ločila med občasnim in profesionalnim oddajanjem. 

V končni fazi bo sodba Splošnega sodišča EU, ki se pričakuje leta 2026, ključna za določitev prihodnosti regulacije storitev v EU in bi lahko prinesla prepotrebno olajšanje ne zgolj ponudnikom zasebnih nastanitev, temveč tudi gradbeni dejavnosti.