Maraton žalosti: Ko zakon ubije gostoljubje

A nad našo prihodnost se zgrinjajo temni oblaki. Če bo sprejet tisti nesrečni zakon, bo april leta 2026 zame pomenil tišino. Zaprtje. Strah me bo. Oh, strah me bo tiste prezgodnje izčrpanosti dovoljenih dni, tistih dragocenih dni, ki bodo izven sezone ostali neizkoriščeni. Naslednje leto bo znova ta praznik teka. A ta družina? Ne bo jih več pri meni. Njihov cilj bo drug kraj, nedaleč stran, a vendar za državno mejo. Če bodo hoteli priti na maraton, bodo morali potovati iz druge države.

Ne bodo doživeli otroškega smeha, ki odmeva v našem lokalnem parku. Ne bodo okušali vonjav naše domače kuhinje v bližnji gostilni ob večerih. Deset dni ne bodo delili mojega doma, kjer jim z navdušenjem pripovedujem o čarobnosti našega obmorskega bisera, o sladkosti lokalne znamenite torte v naši kavarni, o belini solin, o okusu svežih rib pri našem ribogojcu, o unikatnih zakladih naše butične trgovine ob obali. Namesto da bi občudovali življenje v našem akvariju, bodo strmeli v steklene stene tujega. Kolesa si bodo izposodili drugje, ne pri nas. Njihove nakupovalne vrečke se bodo polnile v tuji trgovski verigi, ne v naši lokalni.

Nihče jim ne bo z navdušenjem razlagal o bogastvu okusov naših vin in oljčnega olja pri našem ponudniku. Namesto skrivnostnih kraških jam in ponosnih lipicancev bodo občudovali daljno lepoto. Naš edinstveni naravni rezervat jih bo pogrešal – tista idilična točka, kjer se tako lepo zaključi kolesarska pot… Lahko bi kričala o tej krivici v nedogled!

Upam. Upam iz vsega srca, da bo nekdo, ki ima moč, ki ima glas, razumel, kaj vam želim povedati. Meni se zdi to tako očitno narobe. In spet sem jaz tista, ki morda prehitro vpije na pomoč. »Saj še ni sprejeto,« mi govorijo. Toda ko bo – bo prepozno. Takrat se bo ta mračni scenarij uresničil.

Za to nemško družino bo njihov dopust morda še vedno lep. A zame… za nas tukaj… bo ta prihodnost precej bolj pusta. Prazna. Tiha.