Prelomno mnenje na Sodišču EU: kmalu konec samovoljnega omejevanja  sobodajalstva?

Evropska direktiva o storitvah zagotavlja, da lahko vsak posameznik ali podjetje prosto opravlja svojo dejavnost na notranjem trgu EU. Vsaka omejitev te svobode – pa naj gre za obvezna dovoljenja, časovne omejitve ali urbanistične pogoje – mora biti po pravu EU nujna, sorazmerna in utemeljena na dejstvih.

Generalni pravobranilec je v svojem mnenju izpostavil tri ključne stebre, ki jih morajo mesta spoštovati, če želijo regulirati področje sobodajalstva:

1. Odločanje na podlagi dokazov, ne občutkov: Če država ali občina trdi, da sobodajalstvo škoduje stanovanjskemu trgu ali urbanemu okolju, mora to dokazati z natančnimi podatki in študijami. Splošne ocene o “stanovanjski krizi” brez konkretnih številk za določena območja niso dovolj.
2. Jasna in objektivna pravila: Postopki za pridobitev dovoljenj ne smejo biti prepuščeni samovolji ali prosti presoji uradnikov. Vsak ponudnik mora vnaprej natančno vedeti, pod katerimi pogoji bo dovoljenje dobil.
3. Učinkoviti postopki: Država ne sme postavljati administrativnih ovir brez rokov, brez obrazložitev zavrnitev in brez možnosti pritožbe.

Novela zakona o gostinstvu v Sloveniji namreč razmeroma slabo skriva namero načrtnega dušenja dejavnosti v birokratskih zankah in uvaja že takointako sporne časovne omejitve, prenovljene zahteve po soglasjih, dodatne zahteve po izkazovanju katastrske rabe in ponudnike sili v spremembo namembnosti.

Slovenski zakon trpi za podobnimi boleznimi kot bruseljska uredba, daje mnenje generalnega pravobranilca SEU v zadevi Smartflats slovenskim sobodajalcem močne argumente:

• Vprašanje sorazmernosti: Če slovenska vlada omejuje dejavnost na 60 dni, bo morala v luči tega mnenja postreči z zelo natančnimi podatki, ki dokazujejo, da je prav takšna omejitev nujna in da drugi blažji ukrepi ne bi dosegli istega cilja, kar pa mora dokazovati z relevantnimi podatki. Kot vemo, pa pri nas nimamo niti podatkov o najemnem trgu, ne implementiramo evropske uredbe o izmenjavi podatkov s platformami ter pogosto kar v isti koš mečemo sobodajalce in vikendaše.
• Arbitrarnost pogojev: Tudi striktne, po novem nejasno utemeljene in časovno omejene zahteve po soglasij solastnikov, ki so že zaradi načina zbiranja v praksi pogosto neizvedljive, bi se lahko izkazala za nesorazmerno oviro, saj ponudniku onemogoča dejavnost na način, ki ni neposredno povezan z objektivnimi kriteriji varovanja okolja ali stanovanjskega sklada. Prav tako tudi druge zahteve po izkazovanju katastrske rabe ali spremembe namembnosti.
• Pravna varnost: Vsak pravni akt, ki državi ali občinam daje proste roke pri postavljanju dodatnih omejitev brez jasnih nacionalnih kriterijev in možnosti pritožbe, bo na ustavni presoji ali pred evropskimi institucijami težko vzdržala.

To mnenje postavlja jasen signal, da bo času “stihijskih” prepovedi kmalu odklenkalo. Urejanje dejavnosti mora biti torej strokovno, pregledno in utemeljeno na dejanskih številkah, ne pa na političnih predvidevanjih in spregah s konkurenčnimi dejavnostmi. V Združenju sobodajalcev bomo zato seveda budno spremljali tudi končno sodbo evropskega sodišča, ki bo služila kot temelj za našo nadaljnjo obrambo pravic vseh, ki odgovorno dopolnjujejo slovensko turistično ponudbo.