Seznam »kaznovanih« občin: Bodo administrativne omejitve zadušile slovenski turizem?

Ministrstvo za solidarno prihodnost (MSP) je nedavno razkrilo seznam 14 občin, ki bodo podvržene najstrožjim omejitvam: Ankaran, Bled, Bohinj, Bovec, Cerklje na Gorenjskem, Gorje, Izola, Koper, Kranjska Gora, Ljubljana, Piran, Preddvor, Radovljica in Žirovnica. Pregled seznama hitro razkrije skupni imenovalec – gre za turistične motorje Slovenije.

Že bežen pogled na seznam vzbuja vtis, da ministrstvo s tem ukrepom kaznuje turistično najuspešnejša okolja. Te občine so leta trudov in sredstev vložile v to, da bi sezono razpotegnile na celo leto, kar je ne le lokalni cilj, temveč tudi temelj krovne nacionalne strategije Slovenske turistične organizacije (STO).

Povsem nerazumno je, da takšnim omejitvam pritrjuje tudi Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ). Namesto da bi spodbujali kakovostno in kontinuirano ponudbo, se uvajajo administrativni rezi, ki lahko resno ogrozijo stabilnost lokalnega gospodarstva in turistične ekosisteme, ki so se gradili generacije.

Zakon o gostinstvu občinam sicer pušča odprta vrata: z lastnim odlokom lahko časovno omejitev prilagodijo (v razponu med 30 in 270 dni). Vendar se tukaj skriva velika past. Zakon namreč od občin zahteva, da takšne odločitve podprejo s strokovnimi podlagami in analizami.

Tu trčimo ob zid realnosti. Država od občin zahteva analizo najemnega trga, pri čemer pa uradnih in zanesljivih podatkov o dejanskih višinah najemnin ter splošnem stanju najemnega trga sploh ni. To so podatki, ki jih niti vlada ni mogla verodostojno uporabiti pri določanju lastnih kriterijev, sedaj pa to breme prelaga na pleča lokalnih skupnosti. Kako naj občina strokovno utemelji odlok na podlagi neobstoječih podatkov?

Poleg vsebinskih nejasnosti je tu še kritičen časovni okvir. Ministrstvo je z izdajo kriterijev zamujalo polna dva meseca in pol – namesto konec januarja so bili objavljeni šele 18. aprila. To je občinam vzelo dragocen čas za pripravo.

Analiza turističnih tokov in vpliva na infrastrukturo ni nekaj, kar bi se dalo kakovostno opraviti »čez poletje«. Da bi bila takšna študija relevantna, bi morala zajemati daljše obdobje in upoštevati različne dinamike obiska. Ker nas jeseni čakajo občinske volitve, so zadnji roki za sprejemanje odlokov že v septembru. Občine so tako stisnjene v kot: med nerealne zahteve države, pomanjkanje podatkov in neizprosen koledar volilnega leta.

Zastavlja se tudi ključno vprašanje finančnih posledic in proračunske škode, ki pa jih vlada ob sprejemanju teh ukrepov presenetljivo sploh ni analizirala. Zasebni ponudniki so namreč lani na rezervacijskih platformah ustvarili za 270 milijonov evrov neposrednega prometa, kar po študiji Oxford Economics o multiplikativnih učinkih pomeni za milijardo evrov skupnih gospodarskih prilivov. Zaradi nepremišljenih ukrepov bodo močno oškodovane tudi lokalne skupnosti. Samo v občini Piran, ki je ena najbolj turistično orientiranih občin pri nas, zaradi teh ukrepov predvidevajo kar 34 milijonov evrov izpada prihodkov na sami destinaciji. Dodatno to za to občino pomeni še 8 milijonov evrov izpada iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in ostalih pobranih davščin.

Vprašanje, ki ostaja v zraku, je preprosto: Ali želimo slovenski turizem razvijati s premišljenimi koraki ali pa ga bomo raje omejevali z administrativnimi ukrepi, ki ne temeljijo na dejanskem stanju na terenu? Trenutni pristop ne vliva zaupanja, da so bili interesi lokalnih skupnosti in turističnega gospodarstva zares slišani.