Sobodajalci med kladivom in nakovalom, vlada jih očitno želi povsem uničiti 

Ker je v času vladne predstavitve izhodišč novega davka na nepremičnine tam istočasno v  medresorski obravnavi tudi predlog novele Zakona o gostinstvu, ki za sobodajalce uvaja splošno omejitev dejavnosti na 60 dni letno, ki jo občine lahko skrajšajo celo na 30 dni, v Združenju sobodajalcev zahtevamo, da morajo potemtakem sobodajalci biti oproščeni plačila nepremičninskega davka za čas, ko ne morejo opravljati dejavnosti zaradi administrativnih prepovedi.

Sicer bo tak ukrep le še zadnji žebelj v krsto enega od stebrov slovenskega turizma, saj vlada z nerazumnimi administrativnimi omejitvami dejavnosti to že takointako postavlja pod rob vzdržnosti, zdaj pa bodo sobodajalci primorani plačati še davek, ki ga prav zaradi omejitev te iste vlade sploh ne bodo zmožni zaslužiti na trgu. To je nerazumna norost, ki utegne uničiti malo turistično gospodarstvo, od katerega ni le neposredno odvisnih tisoče slovenskih družin, temveč so sobodajalci tudi prva izbira Slovencev pri počitniških namestitvah.

Ker vlada načrtuje z novim davkom zbrati 600 milijonov evrov, so proračunski apetiti očitno ogromni. Vendar pa vlada nov davek na nepremičnine upravičuje predvsem z aktivacijo stanovanjskega trga. A ima vlada izdelane kalkulacije o tem, koliko dodatnih stanovanj naj bi s tem davkom pridobili za reševanje stanovanjske krize? Ima morda kakšne kalkulacije o vplivu novega davka na višine najemnin?

V Združenju sobodajalcev imamo z vlado slabe izkušnje že pri vprašanju Zakona o gostinstvu, kjer Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport uničevalne ukrepe za malo turistično gospodarstvo upravičuje s stanovanjsko krizo, pri tem pa ni zmožno podati karšnihkoli ocen o tem, kakšne koristi naj bi uničenje dejavnosti sobodajalstva dejansko prineslo na stanovanjskem trgu. Gre očitno za nek socialni eksperiment, kjer so v ozadju drugi interesi, pri Zakonu o gostinstvu želje hotelirskega lobija po omejevanju konkurence, pri obdavčitvi nepremičnin pa polnjenje proračuna, in če bodo stranski učinki teh ukrepov prinesli tudi omilitev stanovanjske krize, toliko bolje, sicer pa več sreče prihodnjič.

Če bi se vlada res želela urejanja stanovanjskega trga, bi se ga lotila pri temeljih. Tudi OECD Slovenijo vseskozi opozarja na nenakopravno zaščito najemodajalcev v primerjavi z najemojemalci. Nedavno je na konferenci v Portorožu predstavnik OECD to ponovno razložil državnim sekretarjem urada predsednika vlade, ministrstva za solidarno prihodnost ter ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, a kot kaže brez učinka.

Očitno dejstvo je,  da prav zaradi teh sistemskih pomanjkljivosti pri nas takorekoč nimamo dolgoročnih najemnih pogodb za dlje kot eno leto. Vlada pa je imela novelo Stanovanjskega zakona poleti že v parlamentu, vendar se razen financiranja javnostanovanjskih gradenj in zagotovitve nekaj dodatnih dobro plačanih služb za svoje kadre drugih področij ni dotaknila. Resorno ministrstvo za področje stanovanj zaradi ujetosti v lastno ideološko zanko očitno ni zmožno sprejeti ukrepov, ki bi izboljšali pravno varnost in zaščito najemodajalcev. Zato tudi vladni ukrepi davčne prisile ne bodo tako učinkoviti kot bi lahko sicer bili.

Posledica nerazumnih ukrepov bo mrzlično iskanje raznoraznih obvodov in lukenj v Stanovanjskem zakonu kot se to že dogaja v primeru predloga novele Zakona o gostinstvu. »Združenje sobodajalcev je bilo ustanovljeno s poslanstvom ozaveščanja o zakonitem poslovanju in širjenja dobri poslovnih praks, zato nam je kar nerodno, ko vlada z nerazumnimi potezam ljudi naravnost sili v stihijsko izigravanje zakonodaje. Žal očitno vladi ni.«