Ustavno sodišče in ZGos-1: Zakaj procesna »zavora« ne pomeni konca boja?

Pobuda je bila zavržena izključno zaradi strogih procesnih razlogov, kar pomeni, da vprašanje ustavnosti omejitev še vedno ostaja odprto.

Ustavno sodišče je pobudo posameznikov za presojo ustavnosti Hanovega zakona o gostinstvu zavrglo zaradi domnevnega pomanjkanja pravnega interesa. V svoji obrazložitvi je med drugim zapisalo:

• Brez neposrednega učinka: Členi, ki urejajo identifikacijske številke (23. in 40. člen) ter časovne omejitve (22. člen), po mnenju sodišča ne učinkujejo neposredno, saj so vezani na podzakonske akte. Časovna omejitev bo uveljavljena šele na podlagi podzakonskih predpisov (vladne uredbe in ministrskega sklepa).
• Pritožbena pot: Sodišče meni, da škodljivih posledic zakoni ni mogoče zgolj predvideti, temveč bi morala dejanska posledica zakona najprej nastati, potem pa bi pobudniki morali zoper njo uporabiti vsa druga razpoložljiva pravna sredstva, od pritožba  do uveljavljanja sodnega varstva po celotni sodni hierarhiji. Šele po izčrpanju teh poti bi bila pot na Ustavno sodišče »odprta«.
• Paradoks izboljšanja položaja: Pri vprašanju soglasij in prostorskih zahtev je sodišče zavzelo nenavadno stališče, da ZGos-1, kljub nejasnim določbam mejašev, časovne omejitve veljavnosti soglasij na 3 leta in nedoslednosti pri veljavnosti že obstoječih soglasij v prehodnem obdobju, pravni položaj sobodajalcev celo izboljšuje, zato pobudniki naj ne bi imeli interesa za izpodbijanje teh določb.
• Odsotnost sankcij: Za nekatere nejasne in sporne zahteve zakona je sodišče ugotovilo, da gre za t.i. lex imperfecta – zakon, ki za kršitev nima definiranih neposrednih sankcij, zato sobodajalci ne morejo utrpeti pravnih posledic.

Sklep sodišča razkriva zaskrbljujočo prakso, na katero so nas opozorili tudi naši pravni svetovalci. Ustavno sodišče je svoja merila tako zaostrilo, da od posameznikov praktično zahteva, da najprej ravnajo v nasprotju z zakonom, »izzovejo« inšpekcijski ali prekrškovni postopek, se soočijo s sankcijami in šele po dolgotrajni kalvariji skozi vse stopnje slovenskega sodstva z ustavno pritožbo dosežejo vsebinsko presojo.

Gre za svojevrsten paradoks: namesto da bi sodišče pravočasno presodilo sporno in škodljivo zakonodajo, ki je bila sprejeta brez dialoga in na podlagi lažnih argumentov, sili državljane v dolgotrajne in drage sodne labirinte. Na to je v svojem odklonilnem ločenem mnenju opozoril tudi sodnik dr. Knez, ki redno nasprotuje takšni ozki in togi razlagi pravnega interesa.

Pomembno je razumeti razliko med pobudo posameznikov (kjer je treba dokazovati neposredno škodo) in zahtevo institucij.

1. Zahteva Državnega sveta: Prejšnjo sredo je bila sprejeta zahteva za presojo ustavnosti s strani Državnega sveta. Pri tej obliki ustavne presoje sodišče ne sme zavreči zadeve zaradi »pomanjkanja interesa«, temveč jo mora sprejeti v vsebinsko obravnavo.
2. Zahteva občin: Po informacijah s terena je v pripravi tudi zahteva s strani občin, ki bodo zakon izpodbijale zaradi radikalnega posega v lokalno samoupravo. Te zahteve bodo verjetno vložene takoj po objavi vladne uredbe s kriteriji.

Zaključek: Sklep, ki so ga prejeli posamezni pobudniki, je le procesni ovinek, ne pa konec poti. Vsebinski argumenti o škodljivosti ZGos-1 ostajajo neuslišani, a bodo prišli na vrsto v postopkih, ki jih Ustavno sodišče ne more preprosto zavreči.

ZSS bo še naprej aktivno podpiral vse pravne poti, ki vodijo do pravične ureditve sobodajalstva. O vseh nadaljnjih korakih vas bomo sproti obveščali.